Neverjetna potovanja Sofije, Tinke in Urha

Nedostopni Iquitos

Začel bom z zelo nevsakdanjim podatkom: Iquitos je mesto, do katerega ne pelje nobena cesta. Dostopen je samo preko zraka ali večdnevne plovbe po Amazonki. Kako si torej predstavljate to mesto? Neka vasica sredi džungle. No – Iquitos to ni. Je polmilijonsko mesto, polno življenja, tuk-tukov in zelenja. Ima svojo promenado s pogledom na reko Nanay. Opazili smo kar nekaj alternativcev v tem kraju, ki očitno iščejo bolj odročne in cenovno ugodnejše dele Peruja. V mestu ponujajo Ayahuasca Experience z lokalnim šamanom – to je psihoaktivna pijača narejena iz korenine po kateri doživiš razodetje, čiščenje in zdravljenje. Za takšen »trip« potrebuješ nekoga, da te vodi in to so šamani. To doživetje smo raje izpustili in se podali proti pragozdu.

Ämak Lodge – Welcome to the Amazon

Preden smo krenili proti amazonskemu deževnemu gozdu, so nam iz Ämaka sporočili, da moramo skrčiti prtljago. Dovoljen je samo en nahrbtnik na osebo. Nepotrebne zadeve smo prepakirali v velik kovček, ki smo ga pustili v hotelu kolonialnega stila – Casa Moray. Tako smo bili pripravljeni, da nas je prevzel spremljevalec Guido. Pospremil nas je do CREA centra–reševalne ustanove za poškodovane, najdene živali iz strani ekološke policije. Poskrbijo za papige, kapibare, želve, kajmane in seveda njihove glavne zvezde: morske krave (manatee). Tudi mi smo za njihov prispevek naravi pustili manjšo donacijo. Časa za daljši obisk ni bilo, saj nas je v čolnu že čakal kapitan Ramon, ki nas je s svojim čolničkom odpeljal v pragozd. Po nekaj minutni vožnji smo opazili, da je voda spremenila barvo iz črne na rjavo. Takrat je Ramon oznanil: »Welcome to the Amazon river«. V istem hipu je Sofija zakričala: »Delfini!«. Tako smo ob prvem stiku z Amazonko že opazili rožnate rečne delfine, kako se stegujejo nad reko po zrak. Videli smo jih še nekajkrat kasneje, to prvo doživetje je bilo pa vseeno posebno.

Vožnja po rjavi, z gozdom obdani Amazonki v majhnem čolničku je hitro minila. Kot bi mignil smo prispeli do brežine v stranskem rečnem kraku, ki ni obljubljala veliko. Po blatni, z lesenimi hlodi obloženi potki (da se pri korakanju nisi v celoti pogreznil v tla), smo prišli do lesenega majajočega mostička, ki nam je razkril pogled na prebivališče za naslednjih nekaj dni. Skupni prostor Ämaka je bil velik okrogel prostor z ležalniki, prostorom za osvežitev, stranišči in STARLINK internetom. Elektrike seveda ni bilo. Samo generator, ki naj bi bil vklopljen od 7:00 zjutraj do 21:00 zvečer. Temu seveda ni bilo tako, saj smo bili samo štirje gostje v celotnem resortu in je zato generator deloval maksimalno 2-3 ure na dan. Če pogledamo skozi prste. Gelver (receptor, natakar in koordinator v enem) nam je pokazal našo cabano. Imeli smo tri postelje z mrežo proti komarjem, lučke na solarno energijo in deževnico za umivanje. Že prvo noč smo v sobi zasačili ogromno žabo, ki je počivala za zavesami. Prvo pravilo stanovanja v pragozdu – ne premikaj zaves!

Carlosove vragolije in skrivnosti pragozda

Glavna atrakcija in človek, ki nam je najbolj prirasel k srcu, je bil starejši gospod, lokalni vodič s katerim smo preživeli največ časa v pragozdu: Carlos. Njegov program je vseboval po dve aktivnosti na dan. Bom povzel vse:

• Sprehod po pragozdu in ogled ceibe. Ker je bil ponoči močan naliv, smo si morali obuti gumijaste škornje. Carlos nam je razkazal mogočno floro pragozda. Drevesa, ki se premikajo, Ayahuasca korenine in kolosalno drevo Ceiba ob kateri smo se počutili kot palčki. Nismo pa videli večjih in strupenih živali, zato sem vprašal Carlosa, kje bi lahko to videl. Carlos je pokazal proti globinam pragozda in rekel »tam«. Sem rekel »super, a lahko gremo«? In Carlos odvrne »no, no, two weeks walking«. Tako smo zaključili z globljim raziskovanjem pragozda.
• Piranha fishing.Brez slabe vesti lahko omenim, da je bila o dejavnost, ki nam je bila najbolj všeč. Celo tako, da smo prosili Carlosa, če lahko gremo še enkrat. Z lesenimi palicami, zasidrani z motorjem ob rečno rastlinje, smo na Amazonki z govedino za vabo lovili piranje. In to uspešno! S Sofijo sva oba ulovila piranje, Tinka pa je ulovila bolj posebno sorto ribe Shark Fish. Carlos si je največje piranje vzel domov za večerjo.
• Nočni sprehod. To je bila edina aktivnost, za katero nismo potrebovali čolna. Šli smo en krog okrog naših kabin. Še dobro, da tega nismo opravili prvi dan, ker bi verjetno spali samo z enim očesom. Okrog nas v temi so bile tarantule, žabe, polži, rakovičji pajki, itd. Videli smo tudi sledi ježevca, ki pa ga Carlosu ni uspelo najti. Ta sprehod je bil dober opomnik, da nismo v resortu s petimi zvezdicami v Egiptu in da je vseeno treba pazit. To sta na lastni koži naslednji dan izkusili Tinka in Sofija, ki jima je pot prekrižala Coral Snake. En napačen korak in lahko bi imeli komplikacije.
• Sončni vzhod na Amazonki. Četudi smo zadnje dni nameravali počivati, smo seveda vsaj en dan morali vstati ob 4:15. Peljali smo se do stika stranskega rečnega kraka z Amazonko in pričakali sončni vzhod, medtem ko so okrog nas krožili roza delfini. Drona sem seveda pozabil. Rana ura, zlata ura.
• Obisk lokalnega plemena. Okrog deset družin sestavlja pleme, ki se je preselilo na obrežje Amazonske bližje Iquitosu iz globin pragozda. Carlos nam je povedal, da so prišli pred 60 leti in se sedaj že vključili v lokalno življenje. Otroci tako obiskujejo šolo, odrasli pa se preživljajo s kmetijstvom in trgovanjem z živežem ter s prodajo izdelkov turistom. Tudi mi smo prispevali malenkost. Tukaj smo se lahko preizkusili v streljanju oziroma pihanju z »blowgun-om«. Vsi trije bi preživeli, saj nam je uspelo zadeti tarčo (če se tarče ne bi premikale in bi bile oddaljene samo par metrov).
• Ogled Carlosove vasi. Zadnji dan nam je Carlos razkazal svojo vas. Okrog širokega travnika, namenjenega druženju in športu (imajo celo improvizirane tribune), se nahajata šola in vrtec za vse okoliške otroke. Nekoliko proč so postavljene kolibe, kjer ljudje spijo, kolibe pa se drži tudi latrina (za greznico jim služi v tla izkopana luknja). Kuhajo na prostem, umivajo pa se sedeč v čolnu na obrežju reke. Okrog sebe imajo večino, kar potrebujejo za življenje, saj vsaka družina prideluje juko in banane, posajene imajo limete, avokado, mangovec ter redijo kokoši. Seveda tudi lovijo ribe. Najbolj pa so nori na koriander. Vržejo ga na vsako jed. Ne samo domačini, ampak po vsem Peruju. Tinkaga obožuje, s Sofijo sva glede njegovega močnega okusa bolj zadržana.

Amazonski pragozd zapuščamo polni pozitivnih vtisov. A bi šli še globlje v pragozd? Mogoče. Pragozd ti veliko da, ampak moraš se pa tudi odreči veliko komoditet. V vsakem primeru palec gor za izkušnjo.

Lima la Gris in postanek v Madridu

Prvi obisk Lime je bil turoben. Domačini kličejo Limo – Lima la Gris, kar je dobesedni prevod za siva Lima. Bo kar držalo. Tudi ob najbolj sončnem vremenu ima Lima nad sabo sivkasto mreno. Drugi obisk je bil malo bolj svetel. Ogledali smo si Plazo de Armas, spremljali pompozno menjavo straže, ki je že mejila na Broadway predstavo in ob vsem tem pompu zašli še v glavno cerkev, kjer imajo ostanke konkvistadorja Francisca Pizzara. Nato še sprehod do Parque de Amor, kjer smo nad klifi spustili drona. Dan pa smo zaključili perujsko, s Pisco sourjem (beljak, pisco in limeta).

Pot nazaj nas je vodila skozi Bogoto v Madrid, kjer smo imeli 11 ur časa, do letala za Benetke. Lahko bi počivali, ampak smo seveda prehodili in si ogledali vsevse kar je za videt v Madridu v tem kratkem času. Nimaš kaj, akcija.

Peru – končne ocene

Nad Perujem smo navdušeni. Puščava, pragozd, svetovna čudesa, dobra hrana, prijazni ljudje, raznolike živali. Vse ima kar si človek zaželi, pa še vedno ogromno nismo videli. Prilagam ranking naših potovanj.

Tinka ranking:

1. Južna Afrika
2. Brazilija
3. Peru
4. San Francisco & Mehika

Sofija ranking:

1. Južna Afrika
2. Peru
3. Brazilija
4. Japonska

Urh ranking:

1. Japonska
2. Peru
3. Južna Afrika
4. Avstralija