Neverjetna potovanja Sofije, Tinke in Urha

Jezero Titicaca – človeška toplina in visokogorski mraz

Nisem še v celoti razložil našega pristanka pri Wilsonu. Hiša na jezeru je bila čudovita. Wilsonova žena se je potrudila in nam navkljub poznemu prihodu pripravila večerjo s tremi hodi. Kaj več od sobe in večerje tiste noči nismo videli, saj je bila vse naokrog trda tema. Smo pa začutili nenavaden mraz, ki se pojavi ponoči na takšni višini. V sobi smo imeli plinsko grelno gobico in na posteljah vsaj 10 odej različnih debelin. Ko si bil pod odejo je bilo še ok, ko pa si sredi noči moral na stranišče, je bila to ledena pot. Tudi ni kaj prida pomagalo, da imajo na jezeru samo »banos organicos«. Ko si končal in potresel pesek v školjko, si se počutil kot kakšna mačka :). Za vsako nočjo pa pride jutro.

Če jutra na jezeru Titicaca ne doživiš, ga zelo težko opišeš. Vsa tista sapo jemajoča svetloba, jutranje žvrgolenje ptic, čofotanje račk, meglice nad totoro (trsjem iz katerega se sestavljeni otoki), neskončnost vodne gladine (čeprav veš, da je jezero). Ko posije sonce, tudi mraz sčasoma izgine. In točno v tako jutro smo se zbudili mi. Hitro pozabiš utrujenost in mraz, ko se znajdeš v takšnih okoliščinah. Super priložnost za spust drona in priprave za dnevni izlet po Titikaki. Nekaj zanimivih dejstev o Titikaki, ki smo jih izvedeli od našega gostitelja Wilsona.

Ali se napiše Titikaka ali Titicaca? Oba zapisa sta pravilna, le da sta v različnih jezikih – Kechua in Aymara. Jezik Kechua govorijo v Juliaci in navzgor do Cusca, jezik Aymara govorijo od Puna navzdol do Bolivije. Titi v obeh jezikih pomeni puma, ki je sveta žival in predstavlja nam znani človeški svet. Caca v kechua pomeni sivo, v jeziku aymara pa kamen. Naš gostitelj je govoril Kechua, zato bo za nas pravilno Titicaca – siva puma. Tudi samo jezero ima obliko pume. Jaz te oblike sicer nisem videl, ampak če so jo videli Wilson, Sofija in Tinka, potem bo že držalo.

Avtohtone živali v jezeru so zelo redke in nespektakularne. Imajo nekaj vrst rib, žab in rac. To je to. Nič nevarnega, nič za na instagram. Tako da smo se bolj osredotočali na druge posebnosti tega jezera. Wilson nam je organiziral ogled plavajočih otokov skupnosti Uros in obisk otoka Taquile sredi jezera.

Obisk Urosov je v današnjih časih zelo turističen dogodek. Nismo bili edini, ki smo jih obiskali. Obiščejo jih ladje polne zvedavih turistov, katerim na lebdečih otokih razložijo njihovo kulturo in preteklost. O prihodnosti se kaj prida ne ukvarjajo razen s turizmom. Je pa vseeno zanimivo, da imajo celotno skupnost postavljeno na totora travi. Izrežejo korenine, jih poklopijo skupaj s trdnimi deli totora trave, po dveh letih, ko se zaraste, pa jo obložijo s taisto travo in že imajo lebdečo površino. Totoro morajo na vsakih 15 dni na novo nalagati na otok, da ga ohranjajo. Ko stopaš po tem, imaš občutek kot da hodiš po vodni postelji. Zabavna izkušnja.

Otok Taquile: naš enodnevni izlet po Titicaci je vseboval tudi plovbo do enega od dejanskih otokov tega velikega jezera, to je Taquile. Uporabljali so ga že Inki, ki so na njem ustvarili kamnite terase za kultiviranje krompirja, koruze, kvinoje in ostalih vrtnin. Danes na njem še vedno živi nekaj domorodcev, ki se ukvarjajo s poljedelstvom in turizmom, so pa baje tudi eni izmed najboljših pletilcev na svetu (pod Unescovo zaščito), zato so njihovi izdelki iz alpaka volne nadvse cenjeni. Tudi moški tukaj pletejo že od svojega 6. leta in si morajo sami splesti poročno kapo, katere kvaliteto ženin oče preveri z ulitjem tekočine vanjo. Če prepušča, mora ženin splesti novo. Se mi zdi, da bi bili evropejski moški dolgo samski pri taki proceduri (tinkin komentar). Mi smo si na otoku ogledali še njihove tradicionalne plese, pojedli slastno jezersko postrv in se odpeljali nazaj na naš plavajoči otoček, kjer nas je pričakala Wilsonova družina.

Za konec Titicace pa bi omenil, da smo se zelo dobro razumeli z Wilsonovo družino. Njegova dva otroka, žena in seveda oba psa (Kira in Chamo) sta bila deležna veliko pozornosti iz naše strani in obratno. Srčna družina, ki si za njihov trud s svojim domovanjem Jaltawi Titicaca Lodge zasluži dodatno promocijo. Sicer bodo pa slike povedale svoje. 

Pot v Cusco

Zakaj bi šli direktno na cilj, če lahko vmes naredimo še nekaj postaj? Pa dajmo. Pot iz Puna do Cusca smo si organizirali z Inka Express, avtobusnim prevoznikom, ki pot obogati s štirimi postanki za oglede:

1. Mesto Pukara. Mesto predinkovskega ljudstva. Njihov glavni simbol je bik, ki ga vidiš tudi po celem mestu. Imajo muzej z dokazi, da je njihovo ljudstvo žrtvovalo ljudi Bogovom. Tukaj smo spet slišali o treh svetih živalih: kondorju – predstavniku Bogov, pumi – predstavnici ljudi, kači – predstavnici umrlih oz podzemlja. Po nekaj letih smo spet naleteli na kavo Kopi Luwak. Najboljšo kavo na svetu. Smo mislili, da je ta samo v Indoneziji, pa smo se očitno motili 🙂
2. View Point. Ne spomnim se imena tega viewpointa, ampak spet smo šli na 4.300m, opazovali alpake na prostem in naredili nekaj odličnih posnetkov perujske pokrajine z dronom.
3. Raqchi. Arheološko najdbišče iz inkovskih časov. Ogledali smo si starodavne skladovnice za živila, tempelj in njihove hiše. Tempelj v Raqchi je tudi največji tempelj iz inkovskih časov. Vsaj tako so nam prodali zgodbo.
4. Sikstinska kapela Andov. Imekraja, kjer je ta kapela postavljena, je nemogoče napisati brez pomoči googla. Pa še to se zmotiš, če ne daš copy-paste. V notranjosti kapele nismo smeli slikati, zato nam bo treba verjeti na besedo, da je bilo vredu.

Po vseh teh vmesnih postajah smo končno prispeli v Cusco. In kaj smo naredili? Ločili smo se, ker smo imeli navzkrižne interese :). Punci sta šli s taksijem direktno do hotela in si ogledali nočni vrvež na Plazi de Armas, kjer so plesali, imeli ognjemete in se na splošno zabavali.

Sam sem prišel še ravno v pravem času na tekmo Cusco FC:Atletico Grau. Pričakoval sem nek stadion iz slame in blata, prišel pa sem na relativno moderen objekt za 42.000 gledalcev. Tekma je bila zabavna, z evrogolom Ampuera in pozno VAR dramo. Točke so ostale v Cuscu, gostje pa so šli sklonjenih glav nazaj v Piuro (upam, da z letalom, ker je z avtom 1 dan in 10h vožnje).

Po tekmi smo se ponovno dobili v centru Cusca na odlični večerji, kjer smo jedli ceviche, morskega prašička in alpako. Tokrat na žalost z manjšo napako.

Čarobni Macchu Picchu in živahni Cusco

Bom kar direkten. Ne priporočam surove ribe na nadmorski višini 3.400m. S Tinko sva se rahlo zastrupila. In moj drugi obisk Cusca je bil podoben prvemu. Navkljub krčem v trebuhu je Tinka vseeno zdržala jutranji sprehod po Cuscu, kjer smo si ogledali svečani obred in prenos oltarja iz ene v drugo cerkev, obiskali Mercado San Pedro, šli v umetniško četrt San Blas in za konec obiskali še Mirador San Cristobal. Potem pa je Tinkino telo odpovedalo. Na kosilo sva šla s Sofijo sama, zvečer pa sem še jaz obležal. Dobra novica je bila ta, da je Sofija edina od nas ostala zdrava. Kar pa je tudi najpomembnejše, saj je bila njena želja, da vidi enega izmed najbolj skrivnostnih krajev na svetu – Macchu Picchu.

Do Macchu Picchuja (prebere se Maču Pikču) lahko pridete na dva načina – v lastni organizaciji ali pa se brezskrbno prepustite voditi perujski agenciji. Mi smo se tokrat pustili razvajati. Še dobro, ker sva bila s Tinko bolj boga in je bilo ravno prav, da so nas drugi usmerjali in vozili. Prevozi so bili sledeči:

Cusco -> Olantaytanbo (minibus 2h)

Olantaytanbo -> Aguas Calientes (vlak slabi 2h)

Aguas Calientes -> Macchu Picchu (avtobus 30min)

In seveda popoldne ista logistika za nazaj. Ob tem je treba pripomniti, da so bili vsi prevozi do konca zasedeni. Prav tako je potrebna vnaprejšnja rezervacija (tudi par mesecev), če želiš izbirati pot ogleda (mi smo izbrali najbolj popularno turo številka 2, ki omogoči panoramski pogled največjih znamenitosti). Nimaš kaj, MP je glavni razlog, da ljudje pridejo v Peru. In prav imajo. Na vrhu te čaka edinstveno doživetje.

Macchu Picchu je nameščen na vrhu hriba, 80% celotnega mesta je originalnega, 20% so restavrirali. Za ceno 750eur smo poleg vstopnic in prevozov dobili še svojo vodičko, ki nam je pojasnila marsikatero zanimivost. Kljub oblačnemu in na trenutke deževnemu vremenu, se Macchu Picchu ni skrival v megli in razkrili so se nam odlični pogledi na starodavno mesto. Tudi trume turistov, ki smo jih videli pred vhodom in na vseh postajah, se v MP-ju izgubijo. Še vedno je gužva, ampak ne takšna, da bi imel zaradi tega pokvarjen obisk.

Zadnji dan smo obiskali še Saqsayhuaman. To so ostanki starodavne trdnjave nad Cuscom. Na poti gor smo videli divjega morskega prašička, spremljale so nas alpake, razgled iz miradorja je edinstven, obiskali smo naravni tobogan v skali in si ogledali celotno kamenje, ki je včasih predstavljalo infrastrukturo te mogočne trdnjave (ki pa je vseeno padla pod rokami Špancev).

V Cuzcu bi človek res lahko ostal teden dni ali več in še vedno bi našel kakšno novo aktivnost. Tudi pomaga, če se vmes ne zastrupiš.

Zdaj pa zapuščamo višave in se podajamo v deževni pragozd. Za nekaj dni bomo pospravili puloverje in bunde pa tudi tehnologijo, saj bomo v internetni luknji. Gremo namreč v Iquitos in nato naprej v amazonski pragozd :).