Neverjetna potovanja Sofije, Tinke in Urha

Arequipa – odskočna deska za višine

 V Arequipi smo načrtno ostali vsaj dva dneva, da se aklimatiziramo za nadaljnje podvige (no pun intended). Nahaja se na nadmorski višini 2.400m, kar je malo nižje od Triglava. Za njo se v daljavi romantično proti nebu dviguje še vedno aktivni vulkan Misti. Mi nismo štartali romantično, temveč pragmatično. Pred nadaljevanjem poti v manj »civilizirane« kraje, smo morali urediti kar nekaj opravkov. Nabavili smo perujsko SIM kartico, oprali že onečedeno perilo in zamenjali preostali denar na lokalnih menjalnicah. Btw, dva nasveta za menjavo denarja v Peruju:

1. denarja ne menjajte v bankah, ampak v menjalnicah (zdrava presoja o kredibilnosti menjalca je na mestu),
2. imejte pripravljene ameriške dolarje.

Marsikje lahko plačaš v solih ali dolarjih, ne pa z evri. V veliko trgovinah ti zaračunajo 5% dodatek na plačilo s kartico. Tako da se splača malo premisliti o predhodni menjavi.

Kaj se da početi v Arequipi? Izpostavil bi pet lokacij, na katerih smo se najdlje zadrževali.

• Plaza de Armas. Simpatičen glavni trg, kjer je ogromno dogajanja z restavracijami, bari, trgovinami in agencijami. Z eno od njih smo tudi sami kasneje odšli na pot v Puno.
• Mundo Alpaca. Sredi mesta, promovirajo njihove nacionalne živali alpake. To je muzej in hkrati mini peting zoo. Izvedeli smo, da so v Peruju poleg alpak še lame, vizcune in gvanake. Prikazana je obdelava dlake v oblačila. Tudi kupiš lahko kaj pri njih, saj je glavni sponzor Sol Alpaca, ki pa ima močno zasoljene cene (pulover 300€).
• Museo Santuarios Andinos. Pretresljiva zgodba deklice Juanite, ki je bila žrtvovana na gori zavoljo Bogov. Videli smo vse pripomočke, oblačila in celo samo Juanito, ki je ostala ohranjena zaradi mraza. Priporočamo nadvse informativen voden ogled.
• Samostan Santa Catalina. Ne vem, če lahko temu rečemo samostan. To je bilo oziroma še vedno je mesto v mestu. Ograjene z obzidjem so nune lahko v »samoti« izvajale svoje religiozne obveznosti. Na vrhuncu je za obzidjem živelo 150 nun in 300 pomočnikov. Mi smo si samostan ogledali ponoči, da smo dobili še bolj pristen vtis.
• Mirador Yanahuara. Mogoče je bil to še najbolj pristen del Arequipe. Centralne ulice so zelo evropejske, če pa zaideš malo na stran, doživiš bolj perujsko Arequipo. Do miradorja smo šli peš, kar lahko zgolj priporočam. Pa tudi razgled na miradorju ni slab.

Izpostavil bi še našo nastanitev Las Torres de Ugarte, ki je imela na dvorišču razposajenega želvaka po imenu Lolo. Lolo je delal družbo Sofiji, ko je vestno pisala domačo nalogo po naših ogledih. Ah ja. Ko smo ravno pri živalih. Imeli smo tudi gurmanski podvig. V restavraciji Victoria, smo si naročili nekaj pristnih perujskih jedi. Med drugimi alpako in cuy oz. po slovensko morskega prašička. Alpakino meso je bilo podobno govejemu, je zelo cenjeno, saj ima izredno malo maščobe, morski prašiček pa je bil podoben kokoši (torej njegovo meso, vizualno je na krožniku bolj podoben pogani). Na mojem zadnjem potovanju po Peruju je bilo zaužitje prašička usodno za nekajdnevni telesni izliv. Tokrat je bila izkušnja popolnoma drugačna. Bilo je zelo okusno in brez prebavnih motenj. Bomo še kakšnega na poti, če bo priložnost :). Poskusili smo tudi tipično arequipsko jed – polnjene čili paprike, zelo podobne našim »filanim paprikam«.

Zdaj pa dovolj aklimatizacije. Nastavili smo ure na 2:30, da ne zamudimo prevoza proti Punu. Gremo v višave!

Kanjon Colca – no condor pasa in zelooo dolg dan 

2:50 – Arequipa

Jutranji minibus je bil točen kot švicarska ura. Na splošno moram pohvaliti vse dosedanje prevoze in tudi ceste, da lahko gredo ob bok evropskim. Ampak o tem mogoče v naslednjem prispevku. Naša vodička Maria je z neusahljivo jutranjo vnemo pobirala turiste po zaspani Arequipi. Ko smo pobrali vse potnike, je Italijan v prvi vrsti bojazljivo vprašal, »Kako visoko pa gremo danes?«. Maria mu je rekla, da ne pove, ker potem ljudje že zaradi tega podatka zbolijo :). Oblečeni kot za pohod na Himalajo in opremljeni s kokinimi listi, kokinimi bonboni in agua de florida smo krenili na pot. Že pred prvo postajo smo opazili, da višinska bolezen ni hec. Mlad turist iz Peruja je veselo spraznil trebuh v plastično vrečko, še preden sem mu ponudil kokine liste za lajšanje bolečin. Sofija je spala kot bubica. Na 4.300m sva jo zbudila, da je vzela kokin bonbon in poduhala agua de florida.

6:00 – Mirador de los Andes

Prva postaja je bila razgledna točka na 4.910m od koder se odpira pogled na 6 okoliških vulkanov. V prsih in v glavi čutiš pritisk. Brez naših pripomočkov bi verjetno tudi mi podlegli glavobolom. Tako pa smo brez težav »preživeli« vzpon. K sreči smo se potem relativno hitro spustili v Chivay na zajtrk, ki je na nižji višini 3.600m. Po nekaj vmesnih postankih smo končno prispeli do glavne atrakcije Peruja (poleg Macchu Piccha) kanjon Colca.

7:35 – Kanjon Colca

Kanjon se mogočno razprostira in tako daje prostor za letanje največjemu ptiču na svetu – kondorju. Čakali smo jih, iskali smo jih, slikali smo se z njihovimi posnemalci, ampak svete ptice v živo nismo videli. Že kanjon sam po sebi je bil užitek za pogledat, pogled na kondorja bi bil pa pika na i temu izletu. Počutili smo se kot v Braziliji, kjer smo zaman čakali na jaguarja in v Južni Afriki, kjer nismo videli leoparda. Nekatere živali nam očitno niso namenjene. Se grem pa stavit, da bomo takoj videli kače, žabe in pajke v Amazoniji čez teden dni.

11:20 – Chivay Thermal Baths

Po kondorskem razočaranju je bila naslednja postaja ravno pravšnja, saj smo šli v termalne bazene na poti nazaj v Chivay. Po razpadajočem pustolovskem visečem mostu smo se prebili do treh termalnih bazenov, da se malo spočijemo od celotne poti. Takrat še nismo vedeli, da nas bo čez cca. 2 uri čakalo presenečenje.

14:10 – Mirador de los Andes II

Že drugič v enem dnevu smo se povzpeli na 4.910m. Ne vem če je to ravno zdravo, ampak druge opcije niti nismo imeli, ker smo vmes zamenjali minibus z Mario, ki je šel nazaj v Arequipo, za avtobus z Jamesom, ki je šel proti Punu. Novi ljudje še niso bili na tako visoki točki, zato so bili bolj navdušeni od nas. Za nameček nas je med slikanjem presenetil sneg. Šli smo od vročega sonca v termalnih bazenih na mraz in sneg v nekaj urah.

16:45 – Lago de Lagunillas

Drugo največje jezero v tem predelu za Titicaco. Bilo je tako vetrovno, da smo opravili japonski postanek. Klik, klik in naprej. Samo še ena postaja in potem Puno.

20:10 – Puno

Zadnja postaja naj bi bila ogled alpak v divjini. Tega nismo doživeli, ker se nam je že zelo mudilo proti Punu. Zaradi del na cesti in obvoza smo prispeli v krepki temi in »rahlo« utrujeni. Še dobro, da nas je tukaj že čakal taksist, ki nas je odpeljal do pristanišča. Tam nas je prevzel lastnik naše jezerske nastanitve Wilson in nas v temi brez luči popeljal med vodnimi rokavi do svojega plavajočega otočka.

21:00 – Jezero Titicaca

Po 18-urah vožnje smo končno prispeli na zibajoča prenočišča sredi jezera. Titicaco bomo dodobra obdelali v naslednjem prispevku – skupaj s skrivnostnim Macchu Picchujem. Zdaj pa spat in počivat!