Preden začnem razpredati o našem štartu po tej mistični državi, bi najprej omenil nekaj osnovnih podatkov za lažjo orientacijo.
- Država: Peru – 34,4 mio prebivalcev
- Glavno mesto: Lima – 11,5 mio prebivalcev
- Denarna valuta: perujski sol
- Menjava: 1€ = 3,9PEN / 1$ = 3,4PEN, torej 10 solov je cca. 2,5€
- Kulinarična posebnost: morski prašički
To je po dolgem času spet država, kjer se ne bomo poslužili komoditete rent-a-carja. Javni promet imajo dobro razvejan in avtobusi naj bi bili udobnejši od letal. Ali to res drži bomo poročali tekom potovanja. Zagotovo bomo imeli veliko izkušenj, saj bomo zamenjali štiri avtobuse od tega je en nočni. Ko smo že pri transportu, naj na kratko opišem pot do Peruja.
33 ur od Rafolč do Ice
Naslov že razkriva čas potovanja. Bom bolj orisno prikazal podrobnosti.
- Rafolče -> Benetke z avtom = 2h 30min
- Benetke -> Madrid z letalom = 2h 30min
- Madrid -> Lima z letalom = 12h
- Lima letališče -> Lima avtobusna z Uberjem = 30 min
- Lima -> Ica z avtobusom = 4h 30 min
Skupaj prevozi brez postankov: 22h. Not too shabby :).
Ica – vino in pesek, ampak kje so gate?
Mogoče za začetek ena semi-zabavna anekdota. Po vseh urah potovanja, se končno namestimo v simpatičen Hotel Villa Jazmin v Ici. Lep razgled na sipine, bazenček, prijazno osebje, ampak najprej nas je vse zanimal zgolj tuš. Ne boste verjeli, a po 33 urah potovanja tudi najbolj dišeči ljudje… več ne dišijo. Moje nogavice bi verjetno bilo bolje zažgati kot oprati. Kakorkoli. Po osvežilnem tušu pridem do spoznanja, da vsega le nisem spakiral. Manjka mi točno 9 spodnjih hlač (torej vse), ki lepo počivajo na komodi v Rafolčah. Še dobro, da smo prispeli v soboto in da Ica premore celo H&M, kamor sem se tudi napotil… v kopalkah. Ob tem bi mogoče promoviral aplikacijo InDrive (podobna Uberju), ki omogoča hitre premike znotraj Ice.
Še preden smo se namestili v hotelu, smo na avtobusni postaji spoznali Javierja. Simpatičen gospod, ki nas je na izhodu ustavil in si seveda zaželel, da se polastimo njegovih uslug. Ponavadi se izogibamo teh »first see« ponudb, tokrat pa smo podlegli Javierjevim toplim nasmeškom in se dogovorili za več različnih aktivnosti naslednjega dne. Gremo po vrsti.
Ob 10:00 zjutraj smo se podali na obisk dveh vinskih kleti. Prva – Sotello – je bila naša želja, druga – Nietto – je bila izbor Javierja. Bolj nam je ostala v spominu prva, kjer so nas uporabili tudi za reklamne namene, saj bomo statisti v njihovem promocijskem videu. Baje dobimo posnetke. Če jih ne dobimo, so nas pač izkoristili in upam, da slik ne najdemo na Darkwebu :). Kar se samih vinarn tiče, Peru krepko zaostaja za slovenskimi vini. Vseeno pa se trudijo in promovirajo predvsem Pisco – perujsko žganje. Not bad, not good. Degustacija vina in žganja je bila ob 10:00 zjutraj, zato sva malo omehčala dejansko oceno. Nietto je bil veliko bolj turističen in masovno usmerjen. Saj ni bilo slabo, ni pa bilo tistega butičnega občutka.
Vrhunec dneva pa ni bil v vinu in žganju. Popoldne smo obiskali oazo Huacachina. Stacionirana malo izven Ice, še vedno vsebuje vodo (čeprav kontaminirano) in je izhodišče za puščavske vragolije. Javier nam je organiziral vožnjo z buggyjem in sandboarding z njegovim družinskim podjetjem Huacachina Hop. To je bila nora izkušnja. Če mi bo internet dopuščal, bom priložil filmček obeh aktivnosti. Po tej vožnji z buggyjem je Sofija pripravljena na najbolj divje vlake smrti v Gardalandu. Bilo je veliko kričanja, nekateri od navdušenja, večina od strahu. Naše kričanje je bilo mešanica obojega. Na koncu sem dal šoferju napitnino, ki si jo je zaslužil, saj smo preživeli. Dričkanje s sandboardom leže na trebuhu po različnih sipinah je bilo prav blagodejno in nič v primerjavi z adrenalinsko vožnjo. Za sprostitev pa smo pričakali še sončni zahod na vrhu peščene sipine.
Javier je za vse usluge zase vzel 300 solov (75€). Zelo dobra investicija. Tako da vsem priporočam njegovo agencijo.
Misteriozna Nazca
Po triurni vožnji z avtobusom smo prispeli v Nazco. Naš prvotni načrt je bil, da si geoglife ogledamo z razglednega stolpa. Videli bi dva cela in enega na pol -> roke oz. piščanca odvisno koga vprašaš, alge oz. drevo in kuščarja, ki mu je rep presekala cesta Panamericana. Druga možnost je, da se jih ogleda iz zraka. Ta možnost je seveda dražja, če upoštevamo mnenje ChatGPT-ja med 80-120€ na osebo. Med raziskovanjem geoglifov iz Nazce (po internetu), sem prišel do spoznanja, da so najboljši in najbolj misteriozni geoglifi vidni samo iz zraka. Tako smo na hitro rezervirali letalo, dobili družinski popust in za 75 dolarjev na osebo rezervirali let z AeroNasca. S pomočjoDramine in jeklene volje tudi nismo pobruhali miniaturno in klavstrofobično letalo Cessna, videli pa smo vse znamenite geoglife. Mogoče nekaj besed o njih. Geoglifi so umetnostna dela, ki nastanejo na tleh oziroma s premikanjem stvari na tleh. Davno ljudstvo Nazcov naj bi jih naredilo za čaščenje Bogov, nič pa ni dokazano. Zato so tudi motivi temu primerni: živali in rastline. V Nazci so najbolj znani:
- Kondor, ki je simbol Peruja.
- Opica, čigar roka naj bi predstavljala konstelacijo malega voza in s tem povezavo znakov z astronomijo.
- Astronavt, kiedini ni postavljen na tla, temveč na brežino. Je tudi najbolj mističen od vseh, ker te linije povezujejo s prihodom vesoljcev. Znanstveniki trdijo, da naj bi to bil ribič in ne astronavt. Zavoljo mističnosti se mi bolj nagibamo k astronavtu :).
Prijatelj iz Maribora, ki želi ostati anonimen, mi je tako komentiral to čudo iz Nazce: »Definitivno je razlog religiozen. Je pa jasno, da je to izpeljala sposobna družba, ki je imela višek časa, hrano za delovno silo in hierarhično vodeno organizacijo ter seveda umetniški talent.« Se popolnoma strinjam z Borisovo izjavo, nenazadnje je učitelj.
Ker je to tudi edina zanimivost v Nazci, smo se odločili, da ne prespimo, temveč gremo direktno naprej z nočnim avtobusum proti Arequipi. »Belo mesto« oz. Arequipa naj bi bila ob boku Granade (Nikaragva) in Oaxace (Mehika). Pa da vidimo.
BTW: Lahko potrdim, da smo od 11 urne vožnje, 8 ur zelo trdno spali. Torej izbiro nočnega avtobusa nadvse priporočamo.
Leave a Reply